Kaj je računalništvo v oblaku?

Kaj je računalništvo v oblaku?

Računalništvo v oblaku (ang. cloud computing) je slog računalništva, pri katerem so dinamično razširljiva in pogosto virtualizirana računalniška sredstva na voljo kot storitev preko interneta. Zanj je značilna avtomatizacija, samopostrežnost in elastičnost zagotavljana virov. Je zelo povezano s koncepti storitveno usmerjene arhitekture (SOA), mrežnega računalništva in virtualizacijo.

Gre za nov koncept razvoja aplikacij. Aplikacij tako ne bomo več nameščali na računalnik, kot smo bili vajeni do zdaj, saj te v obliki storitev zdaj delujejo nekje na internetu. Od tod tudi ime "cloud computing" oz. računalniški oblak. Tehnologija oblaka namreč omogoča, da bodo aplikacije odslej v obliki storitev na voljo na svetovnem spletu.

Na spletu temelječe računalništvo, ki omogoča uporabo računalniške opreme, aplikacij in podatkov 'na zahtevo' oziroma kot storitve. Gre za nov model uporabe IT storitev, kjer so računalniški viri (aplikacije, podatki, diski, odjemalci, varnostni mehanizmi itd.) ločeni od fizičnih računalnikov in združeni na oddaljeni lokaciji, do katere uporabniki dostopajo prek varne spletne povezave.

Preprosto povedano, računalništvo v oblaku uporabljate pri vsaki uporabi interneta. To pomeni, da so vse informacije, ki jih iščete, shranjene v strežnikih na različnih lokacijah po vsem svetu. Ne glede na to, ali gledate videoposnetek, berete novice ali poslušate glasbo, prihajajo informacije iz oblaka in ne s trdega diska v računalniku. Izraz se nanaša na spletno osnovana orodja, kakor tudi strojno in programsko opremo, ki delovanje tega servisa sploh omogočata.

Bistvena lastnost računalništva v oblaku je, da se računalniški viri (aplikacije, podatki, diski, odjemalci, varnostni mehanizmi itd.) ne nahajajo več na vašem računalniku, temveč so združeni na varnem mestu pri specializiranem ponudniku. Ker niso neposredno vezani na dejansko infrastrukturo, lahko delujejo med seboj popolnoma neodvisno, uporabniki pa tako postanejo neodvisni od strojne opreme, saj do svojih IT virov, preko spletnega brskalnika, dostopajo prek oddaljenih strežnikov.

Primer takih storitev so spletna pošta, spletni dokumentni sistem in spletni informacijski sistemi. Prednost oblačnih storitev je, da so informacije dostopne povsod in vedno takrat, ko jih potrebujete ne glede na napravo (telefon, tablični računalnik. PC), operacijski sistem ali platformo računalniškega sistema ter lokacijo s katere dostopate do storitve (dom, služba, tujina, ...).

V zadnjih letih ponuja računalništvo v oblaku še več prednosti. Zdaj lahko osebne datoteke (fotografije, videoposnetke, dokumente, glasbo ipd.) prenašamo v strežnike v oblaku in do njih dostopamo iz katerega koli računalnika, pri čemer smo zaščiteni pred izgubo datotek zaradi virusov, pokvarjenih trdih diskov ali človeških napak.

Shema računalništva v oblaku

Pri računalništvu v oblaku gre v grobem za to, da se operacije, ki smo jih tradicionalno vajeni na pisarniškem računalniku, prenesejo na neko strežniško mesto. To se morda niti ne sliši tako revolucionarno, vendar računalništvo v oblaku prinaša ogromno novosti ter prednosti za uporabnike in podjetja.

Osnovo za računalništvo v oblaku predstavljajo trije ključni pristopi in sicer:

• virtualizacija (virtualization): način, da se neke fizične komponente (npr. strežnik, računalnik, omrežje, namizje...) prestavijo v virtualne oblike,
• storitveno orientirana arhitektura (Service Oriented Architecture ali SOA): arhitektura, ki omogoča povezovanje različnih v osnovi ločenih storitev (zasnova, ki omogoča enostavno izmenjavo podatkov, povezljivost in vzdrževanje),
• princip najema storitev: omogoča, da namesto dragih nakupov enostavno najamemo le tisto, kar uporabljamo in le takrat, ko to potrebujemo.

Če sestavimo vse pristope skupaj bi lahko poenostavljeno računalništvo v oblaku označili kot arhitekturo med sabo povezanih in virtualiziranih komponent, ki jih lahko po potrebi najamemo.

Pri računalništvu v oblaku lahko najamemo (ali prosto uporabljamo) različne nivoje. Pri tem nam nič od tega ni potrebno poganjati na našem računalniku, saj vse enostavno poteka v virtualni obliki na oddaljenem strežniku.

Storitve v oblaku lahko uporabljamo na različnih nivojih in sicer v obliki:

• infrastruktura kot storitev (Infrastructure as a Service - IaaS): GoGrid, Amazon EC2, Rackspace ...,
• platforma kot storitev (Platform as a Service - PaaS): force.com, Google App Engine, Microsoft Azure ...,
• programska oprema kot storitev (Software as a Service - SaaS) Gmail, Yahoo! Mail, Google Docs, Sales force ...,
• vse kot storitev (Everything as a Service - EaaS ali tudi ITaaS): Flip IT,
• računalniško namizje kot storitev (Desktop as a Service - DaaS): Desktone

Način najema nas pripelje do prve prednosti, saj najem omogoča, da nam ni potrebno nič kupovati, postavljati ali vzdrževati. Vsa ta opravila v resnici prenesemo na ponudnika storitev (Service Provider), s katerim sklenemo pogodbo, ki jasno določa način sodelovanja, pogoje in ceno celotne storitve.

Natančno določeni pogoji in znana cena predstavlja drugo prednost, saj nam je v vsakem trenutku popolnoma jasno, koliko bomo za storitev plačali. Tako odpadejo razni nepredvideni stroški (npr. vzdrževanje, servis, dodatni nakupi...). Vsak lastnik podjetja ve, da je pri klasičnem načinu, kjer moramo kupiti programsko opremo, računalnike, strežnike in omrežno opremo ter za to plačevati še drage servise in podporo, stroške nemogoče načrtovati. Ti so najpogosteje veliko višji, kot mislimo. Pri računalništvu v oblaku pa so stroški znani, predvidljivi, fiksni in obvladljivi.

Računalništvo v oblaku je marketinški izraz za tehnologije, ki končnim uporabnikom ponujajo uporabo informacijskih rešitev, zasnovanih na internetnih protokolih, uporabo pogosto že virtualiziranih sistemskih virov (strežniki, mrežne komponente, pomnilniški sistemi, ipd.), varen in zanesljiv dostop do podatkov ter dolgoročno varno hrambo uporabniških podatkov. Pogoj je, da sta ponudnik in uporabnik ustrezno povezana preko svetovnega spleta, saj končni uporabnik lahko dostopa do informacijskih rešitev računalništva v oblaku s pomočjo različnih uporabniških terminalov (namizni računalnik, notesnik, tablični računalnik, dlančnik, pametni telefon), ki imajo nameščen spletni brskalnik, kar dejansko zagotavlja dostop do rešitev neodvisno od časa in prostora.

Končnim uporabnikom računalništva v oblaku ni potrebno poznati ne konfiguracije, ne lokacije gostiteljskega sistema, ki ponuja/zagotavlja rešitve in storitve računalništva v oblaku, skladno z dogovorjenim nivojem storitev (SLA). Večina ponudnikov rešitev računalništva v oblaku uporablja infrastrukturo velikih podatkovnih centrov, ki nastopajo kot enotna vstopna točka za končne uporabnike informacijskih rešitev.

Računalništvo v oblaku ponuja uporabnikom tudi novi poslovni model, ki omogoča prehod iz naložbenega v model operativnih stroškov. Slednji ne vpliva le na znižanje stroškov informacijske podpore, temveč prinaša tudi konsolidacijo in standardizacijo informacijske infrastrukture ter programskih rešitev, kar posledično zmanjšuje kompleksnost rešitev in storitev, tako za končnega uporabnika kot razvijalca. S tem se bistveno skrajša tudi čas od naročila do končne implementacije informacijske rešitve. Visoko skalabilna in virtualizirana platforma računalništva v oblaku omogoča dinamično prilagajanje uporabe sistemskih virov trenutnim potrebam končnega uporabnika, čemur praviloma sledi tudi način obračunavanja uporabe, kar pomeni, da končni uporabnik plača pošteno ceno, skladno z dejansko porabo najetih virov.

S tehnološkega vidika je računalništvo v oblaku vsak način zagotavljanja in upravljanja storitev IT, ki ima vse ali večino od naslednjih 5 lastnosti (povzeto po ameriškem NIST):

• združevanje (konsolidacija) virov: viri (pomnilnik, procesor, hramba podatkov, platforme, aplikacije, namizja itd.) so združeni v homogeno celoto, v kateri več ne ločimo posameznih virov glede na namen, in jih lahko uporabljajo vsi informacijski procesi; uporabniki storitev oblaka večinoma ne moremo vedeti, na katerem fizičnem viru se izvaja naš proces ali nahajajo naši podatki;
• univerzalen dostop: vsi viri so na voljo prek standardnih omrežij in so prek standardnih protokolov preprosto dosegljivi širokemu naboru uporabnikov in uporabniških naprav;
• samopostrežba na zahtevo: uporabnik storitev v oblaku si lahko sam ustvari vire, ki jih potrebuje - brez potrebe po udeležbi osebja, ki oblak upravlja;
• hitra elastičnost: uporabnik storitev v oblaku lahko hitro pridobi nove vire, če jih potrebuje, oziroma vrne neporabljene vire oblaku; uporabnik razpoložljive vire pogosto občuti kot neomejene;
• merjena storitev: vsa poraba virov v oblaku je merjena, uporabnikom storitev v oblaku pa jo je moč zaračunati. Znesek je večinoma odvisen od uporabe, čeprav so mogoči tudi pavšalni poslovni modeli.

Za konec ...

Ne moremo se znebiti občutka, da smo podobno stvar nekoč že imeli. Ni se sicer imenovalo računalništvo v oblaku, je bil pa koncept precej podoben. Spomnimo se velikih računskih centrov v 70-ih letih prejšnjega stoletja, aja, tisočletja. Neverjetna je konceptualna podobnost med takratnimi računalniki mainframe in današnjimi podatkovnimi centri. Tehnologija resda ni primerljiva, koncept pa se ponavlja. Tudi takrat smo plačevali procesorsko moč za posamezno obdelavo. No, toliko le za nostalgike ...